Obstoječi trg se bo neizogibno skrčil: bolj ko ekipa za e-trgovino dela, večja je verjetnost, da bo povzročila prihodnje krize.

Pred kratkim sem večerjal s starim prijateljem, ki se že skoraj deset let ukvarja z e-trgovino.

Hvalil se mi je, kako neusmiljena je njegova ekipa, saj vsak dan natančno preverja stopnje konverzije in povprečno vrednost naročila, ob 2. uri zjutraj vleče nadzorne plošče s podatki in celo osemkrat revidira skripte za pomoč strankam.

Med poslušanjem sem se dejansko počutil nekoliko nelagodno.

Ne gre za to, da mislim, da ne dela trdo.

Nasprotno, preveč se je trudil.

Vem pa eno stvar: njegova kategorija izdelkov se zmanjšuje že pet zaporednih četrtletij.

To je kruta, a objektivna resnica.

Delnice se bodo neizogibno skrčile; to je železni zakon fizike.

Vsak posamezen obstoječi trg je obsojen na krčenje.

To ni vprašanje, ali se dovolj trudiš.

To je fizikalni zakon, ki ureja življenjski cikel izdelka, in nima absolutno nobene zveze s človeško voljo.

Izdelek, ki ga izdelate, ima svoj življenjski cikel, vključno z rojstvom, staranjem, boleznijo in smrtjo.

Ko so začetne prednosti izčrpane, se uporabniki naveličajo in pojavijo se alternative, ne glede na to, koliko optimizacije je opravljene, bo krivulja še naprej padala.

Najnežnejša past je zajemanje vode iz puščajočega čolna.

Videl sem že preveč ekip, ki so se bolj in bolj izčrpavale, bolj ko so delale.

Od kod izvira utrujenost?

Vso svojo energijo so posvetili eni sami stvari: kako upočasniti upad krivulje, ki je bila usojena navzdol.

To je kot biti na puščajočem čolnu in obupano poskušati izčrpati vodo.

Dejanja so bila še posebej ganljiva.

Vsi so zajemali vodo in se pri tem močno potili, tudi šef je zajemal vodo. Nihče si ni upal ustaviti, saj bi se voda prelila čez rob.

Ampak konec je bil pravzaprav napisan že zdavnaj.

Čoln pušča.

Ne glede na to, kako hitro zajemaš, ne moreš prehiteti hitrosti, s katero voda vstopa.

Nekega dne hitrost zajemanja ni mogla več slediti in celotna ladja je potonila.

Takšna zaposlenost je zelo nežna past.

Ker je videti še posebej pozitivno, odporno in vredno pohvale.

Navsezadnje gre za uporabo taktične skrbnosti, da bi prikrila strateško resignacijo.

Applova strategija je nadaljevati z gradnjo naslednje ladje.

Kaj je resnično vrhunski slog igranja?

Prva stvar, ki mi je padla na pamet, je bilo jabolko.

Poglejte Apple, to podjetje se ni nikoli zanašalo na to, da bo en sam izdelek trajal večno in kljuboval preizkusu časa.

Ko je bil iPod na vrhuncu svoje priljubljenosti, ni kar stal tam brez dela; namesto tega je ustvaril iPhone.

Ko je iPhone uničil iPod, je že postavil temelje za ekosistem iPada in Maca.

Kasneje so se kopičile ure, slušalke, storitve – ena nova krivulja za drugo.

Stari sicer upada, ampak to je v redu, saj je novi zrasel.

Ni bilo mrzlično zajemanje vode iz puščajočega čolna.

Bilo je, kot da bi že gradili naslednjo ladjo, medtem ko stara še vedno pluje naokoli.

Ta taktika je, poenostavljeno povedano, izjemno osnovna, vendar je večina podjetij ne zmore.

Osnovna vrednota šefa je, da se umakne in poišče nove priložnosti.

Zakaj se to ne da narediti?

Ker je v tem še posebej nehuman vidik.

Kaj točno je temeljna vrednota šefa?

Mnogi šefi, zlasti tisti, ki so se v podjetju povzpeli z dna, so še posebej nagnjeni k temu, da naredijo določeno napako.

Ko se v obstoječem podjetju pojavi težava, je njegova prva reakcija, da hiti noter in prevzame delo od zaposlenih.

Revidiral je skripte za pomoč strankam, nadzoroval distribucijo promocijskih gradiv in celo osebno sodeloval v prenosu v živo.

Menil je, da se temu reče dajanje zgleda in biti v ospredju.

Ampak iskreno povedano, to je ravno zadnja stvar, ki bi jo moral šef storiti.

Mnogi šefi to vidijo kot vir varnosti, kot da se bo nebo podrelo, če ne bodo osebno vodili posla.

Bolj ko se oklepaš, manj novih stvari bo zraslo.

Ko obstoječa podjetja še vedno lahko ustvarjajo denarni tok, šef ne bi smel osebno poseči in zajeti te vode.

Namesto tega so sprostili čas in vire starega posla.

Zakaj ga jemati ven?

Poiščite in definirajte naslednjo dodatno priložnost.

Se vam to gibanje zdi udobno?

Sploh se ne počutim udobno.

Pomislite: poznate staro poslovanje, razumete podatke, znate voditi ekipo in imate vsak dan določene stvari za početi.

Naslednja priložnost za rast je nejasna, neznana in morda ne bo prinesla ničesar niti po šestih mesecih truda.

Torej vas bo človeška narava potiskala nazaj k vašim starim službam, da počnete stvari, v katerih ste dobri in na katere lahko takoj vidite povratne informacije.

Če pa se strinjate s človeško naravo, je podjetje obsojeno na propad.

Kodak in Nokia sta se zaradi zajemanja vode spotaknila.

Ko smo že ravno pri tem, se spomnim dveh starih, a srhljivih primerov, o katerih vedno razmišljam.

Kodak.

Digitalni fotoaparat so izumili njegovi ljudje, tisti iz leta 1975.

Vendar se ni mogla odpovedati svojemu donosnemu staremu poslu s filmi, zato je tehnologijo hranila zaklenjeno v predalu.

Ko bodo drugi uspeli digitalni tehnologiji, bo ta skupaj s svojo posadko že potonila.

Nokia.

Kralj dobe mobilnih telefonov z osupljivo visokim tržnim deležem.

Ko je udaril val pametnih telefonov, je še vedno zajemal vodo iz običajnih telefonov. Ko je poskušal pogledati gor, se je val že zaletel v njegov obraz.

Ne gre za to, da se ne trudijo.

Preprosto so vso svojo energijo porabili za upočasnitev krivulje, ki je bila obsojena na propad.

To je nekoliko podobno drugemu zakonu termodinamike.

Zaprt sistem, ki ne prejema neprekinjeno nove energije, bo zdrsnil le v nered in uničenje.

V poslovnem svetu je stara krivulja kot puščajoča ladja; sama od sebe se ne bo izboljšala, če ne boste aktivno gradili nove.

Razdelitev odgovornosti mora biti jasna; nalog se ne sme zamenjevati.

Če se vrnemo k delitvi dela, so zahteve pravzaprav izjemno jasne.

Stara ekipa je imela zelo jasno poslanstvo: narediti samo eno stvar.

Temeljito raziščite stare izdelke, jih izpopolnite in iz njih iztisnite preostalo vrednost v največji možni meri.

Optimizirajte, kar je treba optimizirati, izboljšajte učinkovitost, kjer je to mogoče, in vsak dan zaslužite čim več.

Ta del vrednosti je zagotovljen denarni tok, življenjska sila, ki spodbuja nova podjetja.

Kaj pa šef in osrednje osebje?

Prisiliti se moraš, da stopiš iz cone udobja.

Pojdi in zajemi te majhne, ​​neizpolnjene potrebe.

Pojdite v inercijo teh starih podjetij, v kotičke, ki so popolnoma nevidni, in poiščite naslednji val virov.

Teh dveh stvari ne smemo zamenjevati.

Če se stara ekipa nenehno preusmerja na delo na novih stvareh, bo denarni tok starega podjetja obremenjen.

Če šefa vedno znova vlečejo nazaj k starim poslom, da bi zaslužil denar, se nova rast nikoli ne bo pojavila.

Občutek varnosti izvira iz vedenja, od kod bo prišel naslednji val hrane.

Iskreno povedano, vse bolj sem prepričan, da občutka varnosti podjetja ni nikoli mogoče zgraditi zgolj z varovanjem.

Ne glede na to, kako tesno ga varujete, se bo ta majhen košček zemlje sčasoma otrdel.

Šele ko se vaša pozornost premakne s "kako zaščititi ta majhen košček zemlje" na "kje točno je naslednji val hrane?", lahko resnično začutite občutek varnosti.

Sicer pa?

Vsa vaša zaposlenost, nadure in natančne operacije danes le sejejo semena za jutrišnjo krizo.

Čoln še vedno pušča.

Še vedno zajemaš vodo.

Mirnost na vodni gladini lahko zavede druge, ne more pa zavesti časa.

Torej, vrnimo se k tistemu prijatelju z začetka.

Tisti dan se nisem mogla zadržati in sem mu rekla nekaj neprijetnega.

Vprašal sem ga: "Nehaj zajemati vodo, poglej gor in poglej, kje je naslednji čoln."

Za trenutek je pomolčal, nato se je zasmejal in rekel: »Imaš prav, ampak zdaj res ne morem oditi.«

Razumem, da se temu ni mogel izogniti.

Resnično razumem.

Ampak nekaterih stvari se moraš prej ali slej znebiti.

Črpanje vode, preden se čoln potopi, je nekaj povsem drugega kot čakanje, da voda doseže vaš vrat.

Kakšna čudovita doba, prijatelji moji.

Obstoječa sredstva bodo neizogibno propadla; kopičenje je ključ do preživetja.

Ne gani se tako, da bi jokal na puščajočem čolnu.